X
Menu

IZPOVEDI VRSTNIŠKEGA NASILJA

1.

Spoštovani,

Jaz sem [ime umaknjeno] imam [starost umaknjena] let, odprt gej! Mene so začeli maltretirali šele v osnovnoj šoli ker sem bil ženstven in sramežljiv. Pogosto so me hecali in občasno so me tepeli. Klicali so me "Derpe, Peder" in da nikoli ne bom l družino ker sem "Peder". Vedno ko smo odšli se igrati nogometa v šoli, sem bil poniževan ker sem igral nogomet kot neka punca. Pogosto mi je moja mami morala obiskati učiteljico ker so me najstniki maltretirali. Motilo jih je ker sem raje imel punce za družbo kot moške. Pač jaz sem hotel tudi biti z moškimi prijatelj ampak večina moških ni marala ker sem bil ženstven in sramežljiv. Pogosto sem slišal od svojega očeta in mami ko smo gledali televizijo da sta rekla "Poglej te pedere bolnike, narkomani so, vse bi jih moralo pobit"! Jaz sem mislil zaradi tega da so vsi pripadniki LGBT+ skupine bolniki, narkomani, sektaši ker so me starši in najstniki učili o tem. Potem ko sem začel iti v srednjo šolo je bilo malo boljše, ampak sem opazil da nastavik ki je predaval športno uzgojo me je gledal na čuden način kot da sem manj vreden. Pogosto sem dobijal slabše ocene. Ko smo se morali presvleči v garderoberu, najstniki so me hecali da mam ženstveno postavo. Zaradi tega sem vedno skrival svoje joške da me ne bi hecali, in nikoli se nisem hotel svleči. Tudi so me večkrat najstniki hecali da mam punco ker sem pogosto delal družbo enoj sošolki. In sem jim rekel "Prenehajte me hecati, ona ni moja punca", potem so mi rekel da sem "Peder"! Zaradi tega sem se hotel izogibati sošolki da me ne kličejo "Peder". O tem nisem hotel govoriti mami in očetu ker vem kaj mislita za Homoseksualce. Bojal sem se da me Oče ne začne spet tepsti. Drugače moj Oče ima psihične težave in je jemal pomirivala da se ne ubije ker je imel težko življenje in slabe starše.


Ko sem končal srednjo šolo sem počival eno leto doma ker moji starši niso imeli denarja da  grem na fakulteto. Potem sem začel delati v enem podjetju. V tem podjetju so delali večinoma skriti promiskuitetni geji. Vsi so večinoma bili poročeni in imeli svojo družino. Mene so pa zopet začeli hecat ravno zaradi tega ker sem bil ženstven in sramežljiv. V tem podjetju sem začutil emocije prema enem moškemu. On je pa drugače vedno flirtal z mano. Jaz sem pa mislil da me heca. Delovalo mi je da želi sex z mani. Jaz pa nisem želel sex ker nisem imel seksualnih izkušenj. Kot otrok sem hotel imeti prvi sex z  nekom iz ljubezni. Ampak sem se odločil da mu napišem sporočilo da mi je všeč. On je pa odločil da se me izogiba ker je hotel samo sex. Potem sem izvedel da je imel nekolikor moških s katerim je imel sex. Jaz sem pa od takrat bil ljubosumen. Prvič sem se zaljubil in nisem mogel sprejet da je promiskuiteta. Odločil sem dati odpoved. Ampak on je vsakomur rekel da sem gej. In od takrat se je moje življenje spremenilo. Moj oče je mislil da sem dal odpoved ker nisem hotel delati. Jaz sem potem bil zelo jezen! Nisem vedel kaj naj mu rečem. Od takrat sem začutil veliko duševno tesnobo, začetek anksioznosti. Hotel sem da več ne obstajam, da se ubijem. Ker sem bil jezen nase ker sem Homoseksualac. Vedel sem kaj moji starši mislita za Homoseksualce. Sem izvedel da je večina gejev poročeno. Jaz sem pa hotel imeti resno zvezo. Zaradi te duševne tesnobe sem hotel reči enem prijatelju da sem gej. On je pa to rekel drugimi in vsi so izvedeli da sem homoseksualac. Enkrat ko sem bil na Grinderju je eden moški prišel zraven mene in je videl moje telo brez oblačila. Potem je rekel enoj punci da sem fotografiral njeno ritko. Jaz sem pa rekel ne nisem! Ona je pa rekla da se želi prepričati in pogledat v moj telefon. Jaz sem pa odločil da ji pokažem. In je takoj vzela telefon pa pobegla. Vsakomur je pokazala vse moje fotografije in sporočila. Tukaj se pa začenja najhujši del mojega življenja. Oče mi je izvedel da sem gej. Postal je nasilen, večkrat mi je grozil! Trpel me je, rekel je da sem ga osramotil. Da je boljše da se nisem rodil. Grozil je da če ga prijavim policiji da bo ubil mene in mojo mami. Najstniki iz te vasi v kateroj sem živel so me poniževali. Hoteli so me tepst, podmetavali so me kamenjem. Ko sem hotel jih prijavit v policijsko postajo oče je zaklenil vrata od hiše in mi ni dal da jih prijavim. Jaz sem jokal, sem začel vreščati "Na pomoč, na pomoč"! Oče je takoj poklical eno zdravnico in je rekel da sem znorel. Hotel me je odpeljati v norišnico. V tem momentu sem začutil hitro utripanje srca, jokal sem, glava me je zelo bolela in sem kozlal. Potem je prišel sosed in je poklical policijo. Policija me je odpeljala v najbližje mesto k psihologu. Psiholog je rekel da sem normalen in zelo pamet. Tudi je psiholog rekel da nisam bolan in da je normalno biti gej. Po razgovoru pri psihiatru sem pobegel od hiše...2krat sem pobegel od hiše...moja zgodba je dolga...lahko bi napisal roman. Drugič ko sem se vrnil domov oče se ni spremenil, preselili smo se v najbližje mesto in oče je zopet začel z maltretiranjem. Udaril se je v glavo in je govoril da nima denarja za najemnino...jaz sem se pa zaposlil, rekel sem 4 mesece, in sem se preselil v Slovenijo. Ko sem bil v [umaknjena država bivše Jugoslavije], 3mesece sem se klepetal z sedanjim partnerjem. On mi je bil spletni prijatelj sa Instagram. Edini me je razumel. V tem mestu v [umaknjena država bivše Jugoslavije] nisem imel prijatelje ker z odprtim grem večina ljudi noče imeti stike. Vsi geji so hoteli le sex, vsi so uglavnem bili poročeni. Nikoli nisem vedel da je tolk ogromno homoseksualcev v [umaknjena država bivše Jugoslavije]. Ko sem vstopil v Slovenijo, na avtobusni postaji ne je čakal moj sedanji mož. Bil sem zelo srečen. Takoj sem začutil emocije prema njemu. Ko sem ga objel sem hotel jokati ker me nikoli nihče ni objel kot on. Imel sem občutek da ga poznavam že nekoliko let. Po vstopu v Slovenijo sem imel stike edino z njim, teto in z dvema sorodnicama. Nisem hotel iti na zmenke s nobenim ker sem hotel imeti enega moškega za resno zvezo. Pač nikoli nisem bil v zvezi in sem bil nedolžen...moj sedanji mož in jaz sva odločila po enem mesecu poročiti ker sva se ujemala. Zaljubila sva se....že dve leti sva skupaj in imam občutek kot da ga poznam odvedno. On mi je največji prijatelj, starejši brat! On mi je kot en del mene. Eno drugem pomagava. Živiva skupaj od samega začetka, tudi kuhava skupaj, putujeva skupaj. Hotela sva posvojiti mačko in kužka. Enega dneva bi rada posvojila otroka in da imava skupno stanovanje. Edino njega imam, teto in dve sorodnice. Z starši nimam stike, mogoče še enega dneva bosta spremenila. Zmeraj boljše se počutim odkakor sem jih blokiral na telefonu, glava me ne boli več, ne jemljem pogosto pomirivala. Začel sem hoditi psihiatru, hvala Bogu da sem dobil kvalitetnega psihiatra ki me razume, mislim da sem tudi dobil novoga prijatelja.

THE END

2.

Do svojega 17. leta sem bila brez bratov/sester. Zaradi tega so me sosolke v osnovni soli obcasno zavracale. Niso se zelele igrati z mano, ker so mi govorile, da sem edinka in da si lahko vse privoscim in da sem starsem vedno jaz na prvem mestu, da vse dobim, da ne potrebujem z nikomer deliti igrac in sladkarij, da smo zaradi tega bogati (pa nikoli nismo bili). Spomnim se, da sem doma rotila starsa, naj imata se enega otroka, samo da se to neha. Ti casi so bili zame zelo osamljeni, ker so vse ostale sosolke imele brata ali sestro, tako da sem bila med njimi edina in se nisem mogla s tem z nikomer pogovarjat.

3.

Ob rojstvu mi je bil pripisam zenski spol. Okrog 5. leta sem zacel sebe izrazat kot fanta. Doma sem starse prepeical, da sem lahko imel kratke lase, zavracal sem dekliska oblacila in v trgovini vedno pobegnil med fantovske sportne komplete. Ko sem bil star 6 ali 7 let sta me starsa poslala v solo smucanja. V sobi sem bil skupaj z 2 dekletoma, ki sta me kmalu zaceli odkrito sovraziti. Zasmehovali sta me, da sem grd, ker sem punca in izgledam kot fant, da se zame ne spodobi, da se oblacim v fantovska oblacila, da se z mano noceta vec druziti. Vse skupaj je slo tako dalec, da sta me tudi udarili. Potem sta mi pa grozili, da ce to komu povem, se z mano ne bosta pogovarjali do konca tedna. Tako je ta izkusnja ostala potlacena v meni, teden smucanja pa je bil zame nocna mora (razen, ko smo bili na snegu).

Glede mojega spolnega izraza je bilo kasneje se ogromno verbalnega nasilja s strani vrstnic_kov. Najbolj sem od njih ponotranjil, da sem grd, da ne bom nikoli nikomur vsec. Nasilje pogosto ni prihajalo samo s strani vrstnikov, ampak tudi s strani pedagoskih delavcev v vrtcu in kasneje v soli.

4.

Sama sem bila žrtev nasilja v osnovni šoli. Šlo je sicer bolj  za verbalno nasilje. Zelo velikokrat sem bila označena z raznimi zmerljivkami in šalami, ki so se navezovale na moj zunanji izgled. Spomnem se, da sem bila zelo prizadeta in sem vedno bolj začela tudi sama verjeti v to kar so mi drugi govorili. To je zelo vplivalo na mojo samopodobo. O tem si nisem upala spregovoriti, saj me je bilo strah, da bi se situacija samo še poslabšala. Veliko ljudi meni, da verbalno nasilje ni tako strašno kot fizično. Sama pa sem mnenja, da tudi ta oblika nasilja lahko na posamezniku pusti hude in dolgotrajne posledice, saj prizadane posameznikovo notranjost.

5.

Pozdravljeni.
Tega je že zelo dolgo nazaj,rane so zaceljene,vendar to ostane v spominu za vedno.

V osnovni šoli sem imela  4 sošolke,ki so se konstantno izživljale nad druugimi sošolkami,tudi nad mano.Bile so iz "boljših"družin,mi smo bile samo preproste.Bilo je vsega po malo,trganje oblačil,brskanje po šolskih torbah, metanje naših stvari čez okno,branje osebnega dnevnika pred celim razredom in posledično zasmehovanje,poniževanje,norčevanje iz naših oblačil.Zmerjale so nekatere da so prostitutke(čim so imele novo in lepo oblačilo).Celo nekateri učitelji so se jim pridružiti v tem.(ker so bile same hčerke učiteljev)Celo dovolile so si govoriti grdo o naših starših,se norčevati is njih.Veliko sem prejokala,vendar doma nisem nikoli omenila.Vem da obstajajo še hujše zgodbe,vendar je za najstnika tudi to preveč.To odneseš a sabo naprej v življenje.Nihče ne bi smel doživeti poniževanja ali drugih travm.

6.

Ko sem bila v zadnji triadi osnovne šole, smo se z družino  preselili v nov kraj. Seveda nisem nikogar poznala, šele postopoma sem začela spoznavati sovrstnike. Že pred tem sem bila velikokrat zmerjana, ker sem se rada učila, hodila v šolo in imela očala. Bila sem tudi malo močnejše postave. Mnogokrat so me zmerjali na hodnikih, včasih med preoblačenjem za športno vzgojo pa so vdrli celo v garderobe. Bilo mi je hudo, ampak sem raje zadržala zase, ker me je bilo sram. Tudi doma niso vedeli nič. Vrhunec vsega je bila eno zimsko popoldne po šoli, ko sem hodila domov. Gruča fantov iz mojega razreda se je spravila name, da bi me 'omavžala' in upirala sem se lahko samo z besedami, ker jih je bilo preveč. Potem sem slišala, kako so se zlomila moja očala. Začela sem jokati in vpiti. Vsi so se razbežali, jaz pa sem morala brez očal poiskati tisto prozorno lečo v snegu. Ko sem prišla domov, mi je bilo zelo hudo, ker sem morala staršem razložiti, kaj se je zgodilo. Bili so razumevajoči in zahtevali so sankcije za te 'mulce'. Kljub temu da se je to zgodilo pred šolo, je razredničarka fante bolj hitro oštela in niti opravičili se mi niso. Tudi njihovi starši niso bili obveščeni in stroške za nova očala so poravnali moji starši.

7.

Že od malega sem zaradi hormonskih motenj bolj poraščena kot ostale punce mojih let. Skozi leta sem se srečevala (in se še vedno srečujem) s takšnimi in drugačnimi opazkami, ki so se zares kar vrstile.
V osnovni šoli so me sošolci pri športni vzgoji nadlegovali in zbadali zaradi poraščenosti pazduh in rok, na avtobusu me je nekoč prijatelj vprašal, zakaj si ne pobrijem brk. V srednji šoli mi je nek fant celo rekel, da bi z veseljem hodil z mano, če ne bi imela tako poraščenih rok.
Take izjave in opazke so me močno zaznamovale in mi otežile sprejemanje same sebe v najbolj kritičnih letih življenja. Še zdaj se jih spomnim, kot, da so se zgodile včeraj. Skozi odraščanje sem sicer malo bolj sprejela samo sebe in svojo poraščenost, čeprav v točno tem trenutku nosim masko zunaj na sprehodu, ker sem si pozabila podepilirati dlačice nad zgornjo ustnico.

8.

“Mene so začeli maltretirali šele v osnovnoj šoli ker sem bil ženstven in sramežljiv. Pogosto so me hecali in občasno so me tepeli. Klicali so me "Derpe, Peder" in da nikoli ne bom l družino ker sem "Peder". Vedno ko smo odšli se igrati nogometa v šoli, sem bil poniževan ker sem igral nogomet kot neka punca.“

9.

“Glede mojega spolnega izraza je bilo kasneje se ogromno verbalnega nasilja s strani vrstnic_kov. Najbolj sem od njih ponotranjil, da sem grd, da ne bom nikoli nikomur vsec. Nasilje pogosto ni prihajalo samo s strani vrstnikov, ampak tudi s strani pedagoskih delavcev v vrtcu in kasneje v soli.”

10.

“Veliko ljudi meni, da verbalno nasilje ni tako strašno kot fizično. Sama pa sem mnenja, da tudi ta oblika nasilja lahko na posamezniku pusti hude in dolgotrajne posledice, saj prizadane posameznikovo notranjost.“

10.

“Veliko ljudi meni, da verbalno nasilje ni tako strašno kot fizično. Sama pa sem mnenja, da tudi ta oblika nasilja lahko na posamezniku pusti hude in dolgotrajne posledice, saj prizadane posameznikovo notranjost.“

12.

“Vrhunec vsega je bila eno zimsko popoldne po šoli, ko sem hodila domov. Gruča fantov iz mojega razreda se je spravila name, da bi me 'omavžala' in upirala sem se lahko samo z besedami, ker jih je bilo preveč. Potem sem slišala, kako so se zlomila moja očala. Začela sem jokati in vpiti. Vsi so se razbežali, jaz pa sem morala brez očal poiskati tisto prozorno lečo v snegu. Ko sem prišla domov, mi je bilo zelo hudo, ker sem morala staršem razložiti, kaj se je zgodilo. Bili so razumevajoči in zahtevali so sankcije za te 'mulce'. Kljub temu da se je to zgodilo pred šolo, je razredničarka fante bolj hitro oštela in niti opravičili se mi niso. Tudi njihovi starši niso bili obveščeni in stroške za nova očala so poravnali moji starši.”